Domača glasba,  Pivo in cvetje

Jan Plestenjak: Dotakneš se neba, ko opazuješ drevo pol ure in si miren

Laško, 13.07.2019

Avtorica: Erika Jesenko

Odgovarja: Jan Plestenjak

Jan Plestenjak je eden tistih glasbenih izvajalcev, ki sproži val navdušenja, kjerkoli se pojavi. Prav tako ga nekateri kličejo tudi »Latino lover«, izdal je 14 albumov in vsak ima svojo posebno zgodbo. Pogovor, ki sva ga imela me je pustil odprtih ust. Človek res samo vpija in vpija, kaj vse ima Jan v glavi, v življenju in predvsem, kako je preprost, iskriv, malo dominanten, a v veliki meri izjemno srčen človek. Ko sem se pripravljala na intervju z njim, me je bilo kar malce strah, saj mi je v mnogih primerih močan vzor, kaj vse lahko v življenju dosežeš, da prideš do te točke, kjer je on. S svojimi glasbenimi prijatelji in bandom osvaja mnoge slovenske odre. Začeti je težko, a ko imaš tako zvesto občinstvo, ko je s teboj na vsakem koncertu, je mnogo težje nehati, ampak vse se vtise globoko v srce in tega ne pozabiš nikoli.

Ko vas človek takole gleda v oči je v njih zapisano življenje, ki vedno znova preseneča.

Kdaj se je to začelo? Kdaj ste to iskrico dobili?

Jan Plestenjak: Jaz mislim, da zrasteš tako, kot je to tudi stvar vzgoje, da je stvar borbe v življenju, ko se rodiš in prideš v naravo pa si obsojen na to, da boš se boril do smrti in prevzel odgovornost, in če se tega potem lotiš si potem izpostavljen nenehnim preizkušnjam, izkušnjam in je pomoje lepo, da živiš z eno občutljivostjo v sebi, da nisi indifirenten do stvari, ki se okoli tebe dogajajo, čeprav ti to kasneje na nek način pusti neke rane, ampak je vredno imeti tako življenju tudi če so rane potem zaradi tega.

Mnogi vam zavidajo, kaj vse vi s svojo Latino karizmo dosegate tako osebno in na odru.

Kaj si vi predstavljate pod besedno zvezo: glasbena karizma?

Jan Plestenjak:  To je smisel vse povezan. Jaz mislim, da je to izentiteta življenja in enkrat je rekel en Indijec, zelo velik filozof Goru: Ljudje ne rabimo prijaznosti, ampak potrebujemo strast. In jaz mislim, da je strast v življenju od jutra do večera potrebna za karizmo. Ker če si samo prazno prijazen, je to samo lupina in ne vsebina in to je ta karizma, ki jo moraš imeti na odru in jo ljudje začutijo.

Večno sanjarjenje je za glasbenika takšnega kova kot ste vi zelo zabavno živeti. V večih intervjujih sem zasledila, da veliko sanjate.

A mislite, da se lahko s sanjami dotaknemo neba?

Jan Plestenjak: Sanje so taka stvar, da recimo, ko si mlajši, teeneager, v najstniških letih in sanjaš, so to neke druge sanje, kot kasneje, ker se to z leti spreminja, ker včasih sem sanjal, da bom slaven, da bom imel hit, da bom imel polno dvorano, kako bom frajer – kot mulček sem si želel. Zdaj so pa sanje, mogoče se dotakneš neba, če si ob drevesu in ga opazuješ mirno pol ure in si miren/pomirjen, mogoče je to najbolj čista povezava, s tem kar smo, ko smo del vesolja in narave

Veliko albumov ste naredili in veliko oboževalcev ste imeli pod odrom. Oboževalci se včasih vprašamo

Kako vse to Janu Plestenjaku uspe, da imate vse to, kar ste si želeli?

Jan Plestenjak: Nimam pojma. Verjetno sem si z neko iskrenostjo, z neko čistostjo, ko pišem pesmi. To je tudi zelo pomembno, da je izvajalec avtor, ker se mi zdi, da tako lažje predaja to sporočilo in pesem in emocijo ljudem. In bolj močno za njo stoji, ve o čem govori in potem moraš biti zelo neposreden na odru, da s tem v bistvu ljudem neka čustva odpreš poti za čustva. Ker se velikrat sprašujem, da je glasba zelo nepomembna, potem pa si rečem. Pa saj mogoče je pomembna, saj marsikomu odpre neke poti, da lahko spravi neka čustva ven iz sebe, ker jih mogoče drugače težje. Mogoče je to dobra stvar muzike.

Za novinarja je zelo pomembno, da dobro razišče svojega sogovornika, ki mu sedi nasproti. Osebno ste mi zelo fascinantna oseba, ki s pogledom očara in doda nek nov mozaik pogleda na življenje. Ob poslušanju vaših pesmi, vaših govorov… vse je tako mirno, čisto in iskreno.

Kaj najbolj cenite pri ljudeh, ki so vam blizu kot prijatelji, in pri oboževalcih?

Jan Plestenjak: Jaz sem izjemno spošljiv do publike in imam izredno veliko spoštovanje in sem tudi hvaležen, ker to ni samoumnevno, da so toliko let vse dvorane polne.

Pri prijateljih pa cenim to, da dobim neko vsebino, nek humor. Tudi če dobim nesramnost se mi zdi boljše, kot pa če dobim neko praznino, da je praznost človeka, me najbolj odbije od ljudi.

Napolnili ste marsikatero slovensko dvorano, vsi so peli z vami, stoječe ovacije in kurja polt.

Kakšen je vaš občutek, ko gledate z odra oboževalce, ki vam pomagajo peti pesmi?

Ob sebi imate profesionalne glasbenike. Vsak ima svoj temperament.

Kako izgleda, ko se Jan Plestenjak razjezi?

Jan Plestenjak: Neugodno. To se zgodi, dvakrat na leto. Nisem nikoli hudoben, to ne. Ne poznam sploh tega, da bi bil hudoben, ampak znam pa orng popizditi (iskren nasmeh).

Znani ste tudi po dobrodelnosti.

Organizirali ste tudi zelo čustven koncert Pustil ti bom sanje, kjer ste potem tudi z Modrijani skupaj stopili. Pa me malo več zanima..

Kako ste sploh prišli na to idejo? Kako ste skupaj stopili?

Jan Plestenjak: To je že kar nekaj let. Mislim, da smo prišli na idejo s takratno šefico predsedniškega urada in so me potem povabili k predsedniku, ker oni so pa želeli tudi imeti neko fundacijo in smo nekako združili to idejo. Da bi pa ta pesem: Pustil ti bom sanje nekako bil to naslov fundacije Pustimo jim sanje. Takrat smo bili res izjemno uspešni. Prenovil se je tudi v Kopru dom za ženske pretepene in zlorabljene – Varna hiša.

Vem, da ste z Modrijani, kot smo bili na koncertu ste res.. Meni je šla kurja polt navzgor.

Kako ste se vi tisti trenutek počutili, ko smo vsi skupaj ustali in smo jo zapeli?

Jan Plestenjak:  Ja, to so čarobni momenti, ki so neopisljivi. O katerih sanjajo veliki bogataši. Jaz imam kar nekaj znancev, ki so blazni milijonarji in vsi, ki pridejo k meni in pravijo: Joj, kaj bi dal, da bi doživel to, kar ti doživiš na odru (iskren širok nasmeh) 😊. To se seveda ne da kupiti. Je pa to prigarano. Ko smo mi delali to priredbo… Jaz sem jo delal, delal sem prav z željo, da ohranim spoštovanje do slovenske tradicije. Nisem hotel iz tega narediti neke parodije ali pa neke zafrkancije, kar večinoma delajo moderni bendi kadar prirejajo ali ljudske ali pa narodno zabavne. Jaz mislim, da je treba ohranjati te naše korenine in to so ljudje začutili in so dobili kurjo polt, tako kot mi. Prekrasno.

Zdaj, ko imamo poplavo družbenih omrežij, pametnih mobilnih telefonov.

Ali se vam zdi, da se družba dejansko utaplja v tem ali da je še vseeno lahko pristnost?

Jan Plestenjak:  Jaz mislim, da prihaja otopelost zaradi tega v mladi generaciji. In to me zelo skrbi, ker so toliko bombandirani z impulzi, z informacijami – non stop, da jih redko kaj premakne. Po drugi strani pa vidim, da na zadnjih dveh turnejah, je ekstremen porast v moji publiki, zelo mladih ljudi od 18 do 25. In potem jaz razmišljam: Pa zakaj, saj nisem nek trendovski izvajalec, jaz sem za njih v bistvu starejša generacija in sem potem v bistvu pogruntal, da verjetno zato pridejo, ker od mene dobijo nekaj tistega, kar se na telefonu ne da dobiti, neko direktno emocijo, neko direktno špricanje z strasti.

Kako pa izgleda Jan Plestenjak kot plesalec?

Jan Plestenjak:  Zelo slabo. Nimam pojma. Ko sem hodil z Nadiyo Bychkovo, ko je bila svetovna prvakinja v standardno – latinsko ameriških plesih, je rekla: »Te bom jaz naučila«, sem rekel: »Lepo te prosim, ne, ker nimam pojma (iskren, žareč nasmešek).

Če bi vas povabila na večerjo. Kaj ne bi smelo manjkati na mizi?

Jan Plestenjak: Na mizi me sploh ne zanima. Ne bi smel manjkati humor, vsebina, navdušenost, radovednost, lahko tudi včasih naivna infantivnost je včasih simpatična.

Na obali živite in sem videla videoposnetek na Facebooku, ko so vas obiskale srne. 

Jan Plestenjak: Ja, to je bilo predvčerajšnjim.

Kaj ste takrat začutili? Kaj se je takrat dogajalo v vas?

Jan Plestenjak:  Ja noro. K meni stalno hodijo srnice. Jaz živim čisto na samem, in hodijo: fazani, srne, kune, lisice, slavčki mi včasih pojejo tam v maju, začetku tako naglas, ob 4. ali 5. zjutraj, da sploh ne morem spat. V bistvu sem hvaležen pa jezen. Oboje, ker to je res blagoslov to imeti okoli sebe, nekaj prekrasnega.

Kako ste se z gospodom Cototom, ko sta veliko pesmi naredila, ena izmed njih je En poljub.

Zanima me, kako sta se vidva sploh spoznala?

Jan Plestenjak:  Jaz sem ga prosil, če bi igral pri meni kitaro pred 18. leti, ko sem rabil kitarista in on je takrat pristal ter od takrat sva skupaj in tudi najboljša prijatelja. Midva se dobivava vsak teden, da greva nekaj pojesti in dober vinček spiti in včasih se zgodi tudi ena pesem. Zdajle eno pripravljava za september eno zelo dobro pesem z naslovom: »Res je dober dan«, in to najino sodelovanje je zdaj že kar nekaj pesmi ter meni je včasih tudi fajn, ker jaz vse sam v glavnem pišem, včasih kakšno vsebino dobim od koga drugega. In Coto ima izjemne izkušnje, saj je čez 40 let na odrih in ima neko svojo strast in mi je fajn.

Prej, ko sva rekla za pesem En poljub, ki smo ga gledali.

Je eden izmed vaših redkih videoposnetkov, ki je nastal v vinski kleti.

Pa me zanima, kako ste prišli na to idejo?

Jan Plestenjak:  Mislim, da je bila lokacija zelo interesantna našemu režiserju (Bojan). Lokacija je bila zelo lepa in se mi je zdela primerna, glede na to, da pesem zelo ljudsko zveni in, ki obuja vaško petje, saj to je v bistvu v nekem takem aleju, ki je lahko fleten. Pa vinska klet v bistvu – tam se poje

Videla sem, da ste tudi s Poskočnimi posneli in z Avseniki.

Zanima me, kako ste pa prišli s tem dvema bendoma v kontakt?

Jan Plestenjak: Oni imajo do mene zelo lep odnos, zelo veliko spoštovanje do tega kar delam. Jaz pa tudi cenim, to kar oni delajo, ker vzdržujejo slovensko tradicijo in to so vsi izvrstni glasbeniki. Tukaj ni nobenega blefa, tukaj ni bleferjev. Oni znajo igrati in znajo peti. Tako, da je to zelo spontano prišlo, če je v zraku neka simpatija, če je neko medsebojno spoštovanje, se ne more nič narobe zgoditi in je od prvega koraka do zadnjega en sam užitek. Tako, da so to bile lepe izkušnje.

Kaj pa rože? Glede na to, da sva na Festivalu Piva in cvetja..

Jan Plestenjak: Jaz tako uživam doma, ker imam ogromno dreves. Jaz drevesa naravnost obožujem. Imam zelo staro oljko, staro 280 let, sivke, iz Maribora so mi podarili najstarejšo trto. Jaz rože v bistvu, če sem čisto iskren, mi je najljubše, kakšno poljsko cvetje na kakšnem lepem travniku, ki divje rastejo. Vse te, ki so gojene, ki so negovane. Rože.. saj je lepo videti. Ampak se mi zdi, da je tam več romantike.

Kaj bi svetovali mladim glasbenikom, ki se podajo na tako profesionalno pot?

Jan Plestenjak:  Zelo pomembna je odgovornost in spoštovanje. Najprej do sebe, do drugih, do tega kar delaš. Pomembna je disciplina in zelo pomembna je norost. Vedno moraš biti z eno nogo v disciplini, z eno v norosti. Ter znati kombinirati to pot. Ker če si samo discipliniran, si brez barve, brez ostrine. Če si samo nor imaš lahko super ideje, samo jih nikoli ne spelješ. Se pravi, oboje je potrebno. Eno brez drugega ne gre. To se mi zdi, da ne velja samo za muziko, ampak velja celo za medicino, za arhitekturo, kuharja. Za odnos moški – ženska. Vse more biti, vse isto.

Kaj pa beseda Latino lover?

Jan Plestenjak:  (rahlo povzdignen pogled) Pa to so se nekaj mediji spomnili. Proti temu se boriti je brez veze. Če mediji to napišejo, pa naj imajo: latino lover, najbolj zaželjen.. bla bla bla.. Pa kaj, naj govorim, da nisem. Ah.. brez veze. Pa če sem pa naj bom. Pa vredu.

Zaključna misel:

Jan Plestenjak: Moja želja je samo, da res pljujete skozi življenje z dvignjenimi jadri in da niste tisti, ki iz varnega zavetja pomola opazujete divje morje, ampak skočite skozi njega in plavate in edino tako boste imeli nasmeh na ustih.

 

V življenju se znajdemo med različno publiko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

sl_SISlovenščina
sl_SISlovenščina