Domača glasba,  Pivo in cvetje

Matic Plevel: Tisto kar čutiš, tisto igraj – to je rdeča nit za prihodnost

Ko zaslišimo ali pa preberemo kje ime Ansambel Saša Avsenika takoj vemo, da govorimo o zelo pristni narodno zabavni zasedbi. Nadaljujejo tradicijo. Vsak stisk roke da poseben čar, vzpostavi se posebna vez, ki je človek zlahka ne pozabi. Preko 200 nastopov – doma in v tujini, snemanja pesmi, videospotov. Vse to za ljudi. Za njihovo karizmo, za njih, ki jih zvesto obiskujejo. Razprodali najprej ljubljanski Cankarjev dom, potem letos za 10. let so si izbrali kultne Plečnikove Križanke. Tudi tukaj so dali vse. Presežki, ki so se dogajali na tem koncertu so zapisani globoko. Tako v 1.500 obiskovalcih, kot tudi v srcih glasbenikov, ki na vsakem nastopu pustijo srce na odru, da ima zgodbo. Vsak oder je drugačen. Kot so oni. V vsej svoji veličini.

Laško, 12.07.2019

Sprašuje: Erika Jesenko

Odgovarja: Matic Plevel

Uvodni pozdrav.

Matic Plevel je tista oseba, ki na nastopih, ko igrajo narodno zabavno glasbo vedno sedi, je book manager, finančni minister ansambla, predvsem pa oseba, ki ne špara jezika in vedno pove tako kot je. Oseba, ki ima vedno nore ideje, ki jih pretvori v prekrasne projekte skupaj z ekipo.

Kako se spominjaš svojih otroških dni?

Matic Plevel: Fajn mi je bilo. A veš, kako.. Na Gorenjskem sem rastel, imel sem fajno klapo preganjal smo se ogromno po gozdovih, po travnikih. Tako, da ja. Zelo brezskrbno otroško sem imel. Užival sem.

Na Golici je najbolj znana pesem, ki je nastala v pletilnici.

Kakšni občutki se ti zbudijo, ko jo zašpilaš?

Matic Plevel: Jaz bom tako zelo iskren. 10 let igramo, pa že prej sem igral Avsenikovo glasbo in priznam, da vmes se je pojavila, kakšna taka pesem, ne da mi ni ljuba, ampak sem se jo mogoče malo nasitil. Ampak Golico pa največkrat zaigramo, včasih tudi po dvakrat, trikrat, petkrat, kakor je. Še danes vedno z veseljem. Tukaj bi mogoče uporabil besede našega gospoda predsednika Boruta Pahorja, da je to gumb za srečo. 

Kaj se vse dogaja v vašem Tour Busu, ker vemo, da ste zelo veliko na turnejah.  Lahko, kakšno anenkdoto poveš?

Matic Plevel: Ja iskreno, kaj se v njem dogaja. Največ časa se spi v njem, zato ker smo navajeni, da ko se usedemo v njega, ko gremo v tujino, na Jesenicah naredimo postanek, natočimo gorivo, potem pa zaspimo. Drugače pa ja. Imamo veliko zgodbic. Recimo od tega, da nas je carinik na meji dal ob 3. uri zjutraj ven nas pred sliko, ki je na kombiju, tako postaviti, kot smo bili na sliki, smo morali zunaj stat in je pogledal, če smo ta pravi. Pa tudi to, da je Dejan padel s stola na glavo, da smo ga komaj pobrali. Veliko lepih stvari.

Pri Joževcu že dolga leta igraš.

Kakšni so pa občutki, ko stopiš na domač oder?

Matic Plevel: Pa Joževcev oder je nek fenomen. Že zaradi tega, ker bi Begunjam lahko rekli Vatikan narodno zabavne glasbe, kot pravi Sašo. In ja, ta oder, čeprav je mogoče za 250 ali 280 ljudi, ima vseeno nek poseben čar, ker je doma, kjer je tam vse nastajalo, ker je to jedro te zgodbe. Tudi ljudje se radi tja ogromno vračajo, prihajajo na obisk in to je tisti občutek biti doma. 

Posneli ste že kar nekaj skladb. Nekaj CD-jev.

S katerega CDja bi lahko rekel, da je tista je pa res moja? 

Matic Plevel: Ta skladba, ki je meni najbolj všeč in smo jo mi na novo naredili ni še na nobenem CDju. To je Skozi leta.

Ko si ravno to pesem omenil, bi kar nadaljevala.

Matic Plevel: Ta skladba je meni na nek način zelo ljuba, ljuba pa mi je zaradi tega, ker je zelo zanimivo, kako je nastala. V bistvu je splet združenje večih umetnikov, prijateljev, naključnih trenutkov. In ja. V bistvu osnutek je imel Sašo, z njim je šel do Matjaža Vlasiča, sta naredila melodijo, potem sva se pogovarjala in se domenila, da bi poklicala Jana Plestenjaka, če bi hotel narediti tekst. Jaz sem bil tukaj v Celju. On je naredil tekst v 2,3 urah in me pokliče: “Imam tekst”. Ko sem to stvar prvič slišal, mi je bila že takoj ljuba, že zaradi tega, ker je tak zelo realen, nenaiven tekst z neobrabljenimi besedami, pa tudi melodija sama po sebi mi je WOW in tudi aranžma, recimo solo od Sašota mi je zelo zanimiv. In tudi potem naprej že njih tri združiti je neko posebno doživetje oziroma neka posebna zadeva, v spotu nastopata moja dva zelo dobra prijatelja in sin od našega basista Aleša. Z Igorjem Šolarjem smo prvič delali spot, kar je bilo tudi fajn, ker smo povezali to Gorenjsko z Solčavsko, z njihovo pokrajino – Logarsko dolino. Tako da.. meni je ta spot res precep vsega, kar smo v 10. letih ustvarili, si nekaj poznanstev nabrali in upam, da bo ta pesem šla Skozi leta.

Zdaj bova pa šla majčkeno v kuhinjo. 

Pa me zanima… Stojiš pred omarico z začimbami in pa se odločiš, da boš poimenoval člane po njih. 

Kako bi jih poimenoval?

Matic Plevel: Mislim, ne vem, če jaz poznam toliko začimb, če sva res iskrena. Ampak Sašo bi bil sigurna Materina dušica, ker on je tisti vezni člen v ansamblu, ki zelo velikokrat stvari oblaži in nas povezuje, drži skupaj, to po mojem mnenju izhaja iz velike družine, potem pevka katerakoli pride, one so ostre – to bi bil kakšen poper, ampak to tisti ta najbolj hud oziroma najbolj pekoč – Čili , Dejan bi lahko bil poper – on je tista pika na I, pri vsaki stvari vedno doda nek svoj prstni odtis. Te tri stvari mi nekako pridejo na misel. 

Kaj pa klarinetarist Mitja in trobentač Jan?

Matic Plevel: (iskren smeh): Ne poznam dost začimb. 

Imaš 7 zlatih ribic. Katere želje bi jih prosil, da ti jih uresničijo? 

Matic Plevel: Niti jih ne bi 7, ko bi se v bistvu jaz samo za eno odločil ali pa za dve. Želim si zdravja, če bomo imeli zdravje, bomo to lahko še veliko časa počeli, pa želim si osebno notranjega miru, in to zaradi tega, ker se mi zdi, da je to eno bistveno vodilo do vseh ostalih stvari v življenju. 

10. let in Križanke. Kaj je bilo tisto tebi res WOW trenutek, da si rekel: Ekipa, gremo v Križanke? 

Matic Plevel: Ideja za Križanke je nastala še preden smo realizirali Cankarjev dom. Videli smo, da se je Cankarjev dom prodal. Imeli smo super program narejen in takrat smo rekli, drugo leto imamo 10. let, dajmo narediti nekaj posebnega. Izziv nam je bila Ljubljana, ker narodno zabavna glasba se v centru Ljubljane, ne pojavlja ravno pogosto in takrat sem rekel Sašotu: “Ali si za, da gremo Križanke narediti?”, pa se je pustil naprej malo prepričevati, potem smo pa nekako sestavili program in koncept ter in ja, Križanke so za nami.

Kaj pa križarjenje? Vemo, da greste tudi letos na križarjenje.. 

Kaj pa takrat občutite, ko ste na taki križarki in toliko veliko ljudi vas posluša?

Matic Plevel: Pa križarka je zelo zanimiva stvar. Križarka je v bistvu za nas dopust. Letos gremo za 10/11 dni, dvakrat gor nastopamo, mogoče trikrat, ampak vse ostalo je zelo prijetno druženje s prijatelji, z ansamblom, z našimi ljubljenimi, z našimi fani, poleg tega se zbudiš vsak dan v drugem kraju. Za nas osebno za cel ansambel je neka dobra izkušnja, radi gremo, da se tako veselimo, tako da se vedno veselimo tega križarjenja. 

Ali bi kaj spremenil na slovensko narodno zabavni sceni?

Matic Plevel: hmm.. To je zdaj zelo kompleksno vprašanje. Jaz mislim, da je glavna stvar na narodno zabavni sceni to, da v bistvu, da so bendi, izvajalci, avtorji zvesti sami sebi. Tisto, kar čutijo, tisto naj igrajo in naj izvajajo ter mislim, da je tukaj ena rdeča nit za prihodnost.

Kaj pa Pivo in cvetje? Kaj občutiš?

Matic Plevel: Pivo in cvetje je še vseeno.. To je v bistvu najstarejši slovenski festival in lepo je priti sem. Lepo je tukaj igrati. Stvar je zelo dobro zorganizirana, srečaš veliko prijateljev, glasbenih prijateljev. Zanimive glasbenike imajo vsako leto. Veseli smo vsakič klica, ko nas pokličejo za Pivo in cvetje.

Če bi imel 3 sanjske dežele. Kam bi potoval in kaj bi vzel s seboj?

Matic Plevel: V Preme. Ne vem. Jaz sem zelo navezan na alpski del Evrope, mi je všeč severni del Evrope: Islandija, Norveška. Tudi mediteranski del Evrope mi je všeč. Kamor koli greš, vedno najdeš nekaj zanimivega in nekaj fajnega, če le hočeš. Dobro.. Vzhod mi ni tako blizu, kakšna Severna Amerika, tisti del Montane, Dakote tudi zanimiv.

Sedaj me pa še nekaj malega o Nejcu Nastranu zanima, glede na to, da sta zelo dobra prijatelja.

Kaj vse se vama je dogajal v življenju? Kako na to gledaš na to prijateljstvo?

Vmes doda besedo Nejc Nastran: Bolje, da ne veš.

Matic Plevel: Midva sva bila prijatelja 3 dni, potem sva se pa skregala in sva skregana še danes. (iskriv nasmeh) – hec. 8 let sva prijatelja. Spoznala sva se po naključju. Jaz sem najprej njega kontaktiral, ker je Nejc pač lovec in ljubitelj narave, njemu je bilo zanimivo, ker sem jaz igral pri Sašotu, ker zelo rad posluša Avsenikovo glasbo, potem sva se spoznala. Prvo, drugo poletje sva pustila po poljih in gozdovih v okolici Zaloga veliko, saj sva bila non stop na lovu, kar nisva ulovila v naravi, sva lovila na veselicah (hihi – hecam se). Potem je Nejc, seveda pridel k nam za našega šoferja, našega prijatelja, z nami naredil ogromno kilometrov, tako da te fantje, ki z nami delajo, so v bistvu na nek način naši angeli varuhi, ker mi, ko ponoči zaspimo , oni vozijo po celi Evropi domov. 

Za konec:

Najlepša hvala za intervju. Bilo je super in se snidemo ob naslednji priložnosti. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

sl_SISlovenščina
sl_SISlovenščina